Fotodelavnica babice Zlatke

O temi

Prva misel, ki mi, ob pogledu na naslov, pade na pamet je okoljevarstvo. Verjetno zaradi dejstva ker se imam za okoljevarstveno osveščenega in skušam na vsakem koraku naravi vrniti kar mi sama daje. Seveda imam tudi jaz svoje pregrehe, ki pa jih skušam spraviti na minimum. Enkrat sem na neki tabli videl napis „only leave your footprints” in tega se skušam držati.

Če pogledamo definicijo okoljevarstva oziroma varstva okolja, je to veja varstva, ki postavlja v ospredje problematiko onesnaževanja in degradacijo okolja v katerem biva človek. Pri varstvu okolja gre predvsem za reševanje okoljskih bremen in sanacijo degradiranih območij (www.ekokrog.org).

Sam prihajam iz urbanega okolja (sliši se tako učeno:) prihajam iz Ljubljane), kjer je gostota ljudi nekoliko večja. Posledica tega je večja koncentracija odpadkov, ki jih ljudje proizvajamo. Zato je tudi onesnaženost bolj opažena, še posebej če se je ne lotimo reševat.

Možna področja onesnaženosti so tla, voda ali zrak, ki tudi predstavlja temo, ki sem jo izbral in bom skušal s serijo slik prikazat problematiko ter nakazat možne rešitve.

Idejna osnova

Ljubljana je prestolnica in zato podvržena veliki dnevni migraciji. Zaradi hitrega tempa in življenjskega stila ter slabe javne prevozne infrastrukture se vse preveč ljudi odloča za uporabo avtomobila kot prevoznega sredstva. Kaj bi poleg dobrega javnega prevoza lahko bila alternativa? Po nekaterih podatkih povprečni avtomobil proizvede 3 tone emisij co2 na leto. Hoja ali kolesarjenje pa nič!

Iz zgoraj opisanega sledi, da sem se za to delavnico nastrojil proti avtomobilom. Zato bom s serijo slik skušal prikazat boj med avtom in kolesom kot prevoznima sredstvoma v urbanem okolju.

Da pa zmaga kolesa nad avtom ni samo neka fikcija v moji glavi, mi je potrdil članek Gorana Vojnoviča v včerajšnjem Dnevniku (http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042268635).

Prejšnji teden sem napovedal dvoboj. Pa si oglejmo rezultat.

Konkurenca ni bila lahka.

V bistvu je konkurenca spadala v kategorijo težkokategornikov.

Boj je bil srdit.

A se nismo vdali!

Šli smo naprej!

Na koncu še zadnji prijem...

... in uspeli smo! (Se še spomnite kaj se je tukaj nekoč dogajalo?)

V upanju, da to energijo prenesemo in zmago ter ozemlje razširimo.

Tako nekako se je ta teden odvila zgodba. Na koncu bi rad poudaril, da v tem boju nihče ni stradal. Kaj šele da bi kdo podlegel težkim udarcem. Uspešno smo se izmikal drug drugemu in nadaljevali pot v svojem slogu. V pešconi smo se srečal vsi. Le pot do tja je bila različna. Ti pa si tisti, ki si pot in način izbereš sam.

Nalaganje vsebin